Informativne narave – ni uradni dokument
UNIS/INF/575
10. julij 2021
Od začetka pandemije COVID-19 smo veliko slišali o svetovni solidarnosti. Žal le besede ne bodo končale pandemije ali zajezile vpliva podnebne krize. Zdaj je čas, da pokažemo, kaj solidarnost pomeni v praksi. Finančni ministri G20 se na zasedanju v Benetkah soočajo s tremi ključnimi preizkusi solidarnosti, in sicer na področju cepiv, podpore gospodarstvom držav v razvoju in podnebja.
Najprej cepiva; svetovna razlika v precepljenosti nas vse ogroža. Medtem ko se COVID-19 razširja med necepljenim prebivalstvom, še naprej mutira v nove različice, ki bi lahko bile bolj prenosljive in/ali bolj smrtonosne. Smo v tekmi med cepivi in različicami virusa; če bodo zmagale različice virusa, bi pandemija lahko ubila na milijone ljudi in za več let preložila svetovno okrevanje.
Toda, medtem ko je v nekaterih razvitih državah cepljenih 70 odstotkov prebivalcev, ta številka v državah z nizkimi dohodki znaša manj kot 1 odstotek. Solidarnost pomeni hiter dostop do cepiv za vse.
Donacije odmerkov in sredstev so dobrodošle. Toda bodimo realni. Za cepljenje 70 odstotkov vseh prebivalcev sveta in za konec pandemije ne potrebujemo ene milijarde odmerkov, ampak vsaj enajst milijard odmerkov cepiva. Donacije in dobri nameni nas ne bodo rešili. Skupaj si moramo prizadevati za rešitev te svetovne zdravstvene krize kot še nikoli prej.
Skupina G20, ki jo podpirajo glavne države proizvajalke in mednarodne finančne institucije, mora pripraviti svetovni načrt cepljenja, da bo cepivo čim prej doseglo vse in povsod.
Drugi preizkus solidarnosti je podpora gospodarstvom držav, ki komajda še odplačujejo svoj dolg.
Bogate države so 28 odstotkov svojega BDP-ja vložile v premagovanje krize zaradi COVID-19. V državah s srednje visokim dohodkom ta številka pade na 6,5 odstotka, v najmanj razvitih državah pa na manj kot 2 odstotka.
Številne države v razvoju se trenutno soočajo z visokimi stroški servisiranja dolga, hkrati pa so njihovi proračuni preobremenjeni in njihova zmožnost dvigovanja davkov majhna. Pandemija naj bi povečala število izredno revnih prebivalcev za približno 120 milijonov po vsem svetu; več kot tri četrtine teh "na novo revnih prebivalcev" je v državah s srednje visokim dohodkom.
Omenjene države potrebujejo pomoč, da se izognejo finančni katastrofi in z investicijami hitro okrevajo.
Mednarodni denarni sklad je pristopil k dodelitvi 650 milijard ameriških dolarjev za posebne pravice črpanja - najboljši način za povečanje sredstev, ki so na voljo gospodarstvom s finančnimi težavami. Bogatejše države bi morale neizkoriščene deleže teh sredstev usmeriti v države z nizkim in srednje visokim dohodkom. To je smiseln solidarnostni ukrep.
Pozdravljam ukrepe, ki jih je skupina G20 že sprejela, vključno s pobudo za začasno opustitev dolžniških obveznosti in skupni okvir za obravnavo dolga. Kljub temu ukrepa nista dovolj. Odpis dolga je treba razširiti na vse države s srednje visokim dohodkom, ki to potrebujejo. V rešitev je treba vključiti tudi zasebne posojilodajalce.
Tretji preizkus solidarnosti se nanaša na podnebne spremembe. Večina večjih gospodarstev se je zavezala, da bo do sredine stoletja zmanjšala svoje neto izpuste toplogrednih plinov na nič, kar je v skladu s ciljem omejitve globalnega segrevanja na manj kot 1,5 stopinje Celzija v okviru Pariškega podnebnega sporazuma. Če naj bi bil COP26 v Glasgowu prelomnica, potrebujemo enako obljubo vseh držav G20 in držav v razvoju.
Toda države v razvoju potrebujejo zagotovilo, da bodo njihove ambicije izpolnjene s finančno in tehnično podporo, vključno s 100 milijardami dolarjev letno za podnebno pomoč, ki so jim jo razvite države obljubile pred več kot desetletjem. To je povsem razumno. Države v razvoju od Karibov do Tihega oceana so dobile izstavljene ogromne račune za infrastrukturo zaradi stoletja izpustov toplogrednih plinov, pri katerih niso sodelovala.
Solidarnost se začne s 100 milijardami dolarjev. Razširiti bi se morala na to, da se 50 odstotkov vseh podnebnih finančnih sredstev nameni za prilagajanje, vključno z odpornimi bivališči, povišanimi cestami in učinkovitimi sistemi zgodnjega opozarjanja, ki lahko prenesejo nevihte, suše in druge skrajne vremenske razmere.
Vse države so bile prizadete zaradi pandemije, toda nacionalistični pristopi do svetovnih javnih dobrin, kot so cepiva, trajnost in podnebni ukrepi, vodijo v propad.
Namesto tega lahko skupina G20 spodbudi okrevanje. Naslednjih šest mesecev bo pokazalo, ali je svetovna solidarnost še kaj več kot le besede. Če se pri spopadanju s temi tremi kritičnimi preizkusi pokaže politična volja in načelno vodstvo, lahko voditelji skupine G20 končajo pandemijo, okrepijo temelje svetovnega gospodarstva in preprečijo podnebno katastrofo.
* *** *
António Guterres, generalni sekretar Združenih narodov .
Različica tega članka je bila objavljena v DNEVNIKU, dne 10.7.2021
