Informativne narave – ni uradni dokument
UNIS/INF/577
30. oktober 2021
Podnebna kriza je rdeči alarm za človeštvo.
Svetovni voditelji bodo kmalu na podnebni konferenci Združenih narodov (ZN) v Glasgowu, ki je znana tudi kot COP26, na preizkušnji.
Njihova dejanja ali nedejanja bodo pokazala njihovo resnost pri reševanju tega svetovnega izrednega stanja.
Težko je spregledati vse opozorilne znake: temperature povsod dosegajo nove najvišje vrednosti, biotska raznovrstnost dosega nove najnižje vrednosti, oceani pa se segrevajo, kisajo in dušijo s plastičnimi odpadki. Naraščajoče temperature bodo do konca stoletja spremenile ogromno področij našega planeta v mrtve cone za človeštvo.
Spoštovana medicinska revija The Lancet je podnebne spremembe opisala kot »najpomembnejši dejavnik človeškega zdravja« v prihajajočih letih – krizo, ki jo določajo razširjena lakota, bolezni dihal, smrtonosne nesreče in izbruhi nalezljivih bolezni, ki bi lahko bile celo hujše od COVID-19.
Kljub vse bolj alarmantnemu stanju v najnovejših poročilih ZN vidimo nove dokaze, da dosedanja dejanja vlad preprosto niso dovolj za to, kar je nujno potrebno.
Nedavne nove napovedi o podnebnih ukrepih so dobrodošle in nujne, a kljub temu je naš svet na poti, da se globalna temperatura dvigne precej nad 2 stopinji Celzija.
To je daleč stran od cilja največ 1,5 stopinje Celzija, s katerim se je svet strinjal v Pariškem sporazumu – cilj, za katerega nam znanost pravi, da je edina trajnostna pot za naš svet.
Ta cilj je v celoti dosegljiv.
Zato moramo v tem desetletju globalne izpuste zmanjšati za 45 odstotkov v primerjavi z ravnmi iz leta 2010.
Nato moramo do leta 2050 doseči globalno neto nič emisij.
Prav zato morajo svetovni voditelji prispeti v Glasgow z drznimi, ambicioznimi in preverljivimi cilji do leta 2030 ter novimi oziroma konkretnimi politikami za preprečitev te katastrofe.
Zlasti voditelji G20 morajo doseči rezultate.
Minil je čas za diplomatske finese.
Če vlade – zlasti skupine G20 – ne izpolnjujejo in ne vodijo tega prizadevanja, nas čaka strašno trpljenje človeštva.
Toda vse države se morajo zavedati, da je stari ogljični model razvoja smrtna obsodba za njihova gospodarstva in naš planet.
Razogljičenje potrebujemo takoj, v vseh sektorjih in vseh državah. Subvencije moramo preusmeriti s fosilnih goriv na obnovljive vire energije in obdavčiti onesnaževalce, ne ljudi. Ogljiku moramo postaviti ceno in to usmeriti nazaj v odporno infrastrukturo in delovna mesta.
Še več, premog moramo postopno opustiti – do leta 2030 v državah OECD in do leta 2040 v vseh drugih. Vse več vlad se je zavezalo, da bodo prenehale financirati premog in zasebni financerji morajo nujno storiti enako.
Ljudje upravičeno pričakujejo, da bodo njihove vlade vodile. Kljub temu smo vsi odgovorni za varovanje naše skupne prihodnosti.
Podjetja morajo zmanjšati vpliv na podnebje in v celoti ter verodostojno uskladiti svoje poslovanje in finančne tokove s prihodnostjo z nič izpusti. Nič več izgovorov. Nič več zelenega zavajanja.
Vlagatelji, tako javni kot zasebni, morajo storiti enako. Pridružiti bi se morali prvim tekmovalcem, kot sta zavezništvo lastnikov sredstev z neto nič izpusti in lastni pokojninski sklad ZN, ki je svoje naložbene cilje za zmanjšanje izpustov ogljika za leto 2021 dosegel pred časom in nad svojim ciljem, in sicer z 32-odstotnim zmanjšanjem letos.
Posamezniki v vsaki družbi se morajo bolje in bolj odgovorno odločati o tem, kaj bodo jedli, kako bodo potovali in kaj bodo kupovali.
Mladi in podnebni aktivisti morajo še naprej delati to, kar počno: od svojih voditeljev zahtevati ukrepe in skrbeti, da za svoja dejanja odgovarjajo.
Vseskozi potrebujemo svetovno solidarnost, da bi vsem državam pomagali narediti ta premik. Države v razvoju se spopadajo z dolžniško in likvidnostno krizo.
Potrebujejo podporo.
Javne in multilateralne razvojne banke morajo znatno povečati svoje podnebne portfelje in okrepiti svoja prizadevanja za pomoč državam pri prehodu na odporna gospodarstva z neto nič izpusti. Razviti svet mora nujno izpolniti svojo zavezo v višini najmanj 100 milijard ameriških dolarjev letnega podnebnega financiranja za države v razvoju.
Donatorji in multilateralne razvojne banke naj vsaj polovico svojih podnebnih sredstev namenijo prilagajanju in odpornosti.
Združeni narodi so bili ustanovljeni pred 76 leti, da bi zgradili soglasje za ukrepe proti največjim grožnjam, s katerimi se sooča človeštvo. Toda le redko smo se soočili s takšno krizo, resnično eksistencialno krizo, ki, če je ne obravnavamo, ogroža ne samo nas, ampak tudi prihodnje generacije.
Obstaja le ena pot naprej. To je 1,5-stopinjska prihodnost, ki je edina možna prihodnost človeštva.
Vodje morajo nadaljevati z delom v Glasgowu, preden bo prepozno.
* *** *
António Guterres, generalni sekretar Združenih narodov
Različica tega članka je bila objavljena v DNEVNIKU, dne 30.10.2021
