Le s skupnimi močmi se bo svet sposoben spopasti s pandemijo COVID-19 in njenimi strašanskimi posledicami. Na nedavnem virtualnem srečanju G20 so voditelji srečanja naredili več korakov v pravo smer, vendar smo še vedno daleč od usklajenega in artikuliranega globalnega odziva, ki ustreza izjemni razsežnosti problema, s katerim se soočamo.
Krivulja širjenja okužb se še ne umirja. Virus je potreboval 67 dni, da je okužil 100.000 ljudi. Kmalu se bo vsak dan okužilo 100.000 ljudi in več. Brez usklajenega in odločnega ukrepanja se bo število novih primerov skoraj zagotovo povečalo na milijone, kar bo zdravstvene sisteme potisnilo na rob zmogljivosti, gospodarstva v strm padec in ljudi v obup; najtežje bo za najbolj revne.
Pripraviti se moramo za najhujše razmere in narediti vse, da se temu izognemo. Predlagam poziv k ukrepanju, ki ima tri točke, temelji pa na znanosti, solidarnosti in pametnih politikah.
Prvič; preprečujte prenos koronavirusa.
To zahteva agresivno in zgodnje testiranje ter sledenje stikov ljudi, kar se dopolnjuje s karanteno, zdravljenjem in ukrepi za varovanje obolelih oseb; slednje se še dopolnjuje z ukrepi za omejevanje gibanja in stikov. Takšni ukrepi so nujni, ne glede na motnje, ki jih povzročajo, in morajo trajati, dokler se ne pojavijo terapije in cepiva.
Pri tem je nujno, da ta odločna in skupna prizadevanja vodi Svetovna zdravstvena organizacija, članica družine Združenih narodov; države, ki delajo na lastno pest - le za svoje ljudi - ne bodo uspešne za vse nas.
Drugič; rešujte uničujoče družbene in ekonomske razsežnosti krize.
Virus se širi kot divji požar in se bo verjetno hitro preselil na svetovni jug, kjer se zdravstveni sistemi srečujejo z omejitvami, ljudje so bolj ranljivi in milijoni živijo v gosto poseljenih slumih ali preveč gosto naseljenih centrih za begunce in notranje razseljene osebe. Zaradi takšnih pogojev lahko virus opustoši svet v razvoju in se nato ponovno pojavi tam, kjer je bil prej premagan. V našem medsebojno povezanem svetu smo močni le toliko, kot je naš najšibkejši zdravstveni sistem.
Jasno je, da se moramo boriti proti virusu za vso človeštvo, še posebej pa za tiste, ki bodo slutili največje posledice: ženske, starejše osebe, mladi, delavci z nizkimi plačami, mala in srednje velika podjetja, nevladni sektor in ranljive skupine.
Združeni narodi so pravkar izdali več poročil, v katerih so zapisali, kako je virusna okužba postala tudi gospodarska, in določili potrebno financiranje za reševanje šokov. Mednarodni denarni sklad (MDS) je izjavil, da smo vstopili v recesijo, ki je podobna tej iz leta 2009 ali celo še slabša.
Potrebujemo celovit mednarodni odziv v višini dvomestnega odstotka globalnega bruto domačega proizvoda.
Razvite države to zmorejo same in nekatere to že počnejo. V ta namen moramo množično povečati vire, ki so na voljo svetu v razvoju, in sicer s povečanjem zmogljivosti MDS. To je mogoče z izdajo posebnih pravic črpanja, in sicer tudi pri drugih mednarodnih finančnih institucijah, da lahko hitro vložijo vire v države, ki jih potrebujejo. Vem, da je to težko, saj države povečujejo domačo porabo na rekordne zneske, vendar bo ta poraba zaman, če ne nadzorujemo virusa globalno.
Usklajeno delovanje centralnih bank lahko prav tako prinese likvidnost v razvijajoča se gospodarstva. Prednostna naloga mora biti tudi zmanjšanje dolga, vključno s takojšnjo opustitvijo plačil obresti za leto 2020.
Tretjič; okrevajte ustrezno.
Preprosto se ne moremo vrniti tja, kjer smo bili pred izbruhom COVID-19, ko je bila družba po nepotrebnem izpostavljena krizi. Pandemija nas je zelo hitro opozorila na ceno, ki jo plačujemo za slabosti zdravstvenega sistema, socialne zaščite in javnih storitev. Podčrtala je in še bolj izpostavila neenakosti, predvsem neenakost med spoloma, saj je pokazala, kako se formalna ekonomija vzdržuje na račun nevidnega in neplačanega dela. Izpostavila je stalne izzive na področju človekovih pravic, vključno z nasiljem nad ženskami in stigmo, ki ga obkroža.
Zdaj je čas, da podvojimo naša prizadevanja za izgradnjo bolj vključujočih in trajnostnih gospodarstev in družb, ki so bolj odporne proti pandemijam, klimatskim spremembam in drugim svetovnim izzivom. Okrevanje mora privesti do drugačnega gospodarstva. Naš časovni načrt ostaja Agenda 2030 in cilji trajnostnega razvoja.
Sistem Združenih narodov je v celoti mobiliziran: podpiramo odzive držav, dajemo svetu naše dobavne verige na razpolago in zagovarjamo globalno premirje.
Končati pandemijo povsod po svetu je tako moralni imperativ kot stvar razsvetljenega lastnega interesa. V teh neobičajnih časih se ne moremo zateči k običajnim orodjem. Izredni časi zahtevajo izredne ukrepe. Soočeni smo z nepojmljivim testom, ki zahteva odločne, usklajene in inovativne ukrepe od vseh, za vse.
----------
António Guterres, generalni sekretar Združenih narodov
Različica tega članka je bila objavljena v VEČERU, dne 06.04.2020
