Podnebne spremembe so ključni izziv našega časa. Vsak dan se vedno več ljudi vključi v podnebne ukrepe.
Veterani tega področja so že seznanjeni z mnogimi izrazi in koncepti, ki so povezani s podnebnimi spremembami. Toda če ste v razpravi novi, je lahko velik izziv, da vse razume.
Zato smo pripravili pričujoč slovar izrazov in konceptov podnebnih sprememb. Če imate težave slediti podnebni razpravi, je klimatski slovar idealen za vas.
Vabimo vas, da si ga preberete, shranite in ga uporabljate v svojih prizadevanjih za podnebje.
Sproti ga bomo dopolnjevali in posodabljali z novimi izrazi, da bomo skupaj spodbujali kolektivno podnebno delovanje.
Blaženje podnebnih sprememb se nanaša na vse ukrepe, ki jih sprejmejo vlade, podjetja ali ljudje za zmanjšanje ali preprečevanje emisij toplogrednih plinov, ali za povečanje ponorov ogljika, ki te pline odstranijo iz ozračja.
Zmanjšanje ali preprečevanje emisij toplogrednih plinov je mogoče doseči s prehodom na obnovljive vire energije, kot sta veter in sonce, z bolj učinkovito rabo energije, sprejetjem nizkoogljičnih ali brezogljičnih načinov prevoza, spodbujanjem trajnostnega kmetijstva in rabe zemljišč ter spreminjanjem proizvodnih in potrošniških modelov, vključno s prehranskimi navadami. Povečanje ponorov ogljika je mogoče doseči z obnovo gozdov, mokrišč in močvirij, ohranjanjem zdravja tal ter varovanjem kopenskih in morskih ekosistemov.
Da bi bili blažilni ukrepi uspešni, je ključno, da države z zakonodajo, politikami in naložbami razvijejo ustrezna podporna okolja.
Globalno segrevanje je dvig povprečne temperature zemeljskega površja, ki se zgodi, ko se poveča koncentracija toplogrednih plinov v ozračju. Ti plini absorbirajo več sončnega sevanja in zadržujejo več toplote, kar povzroča segrevanje planeta. Kurjenje fosilnih goriv, krčenje gozdov in živinoreja so med človeškimi dejavnostmi, ki sproščajo toplogredne pline in prispevajo k globalnemu segrevanju.
Klimatske spremembe se nanašajo na dolgoročne spremembe podnebja Zemlje, ki segrevajo ozračje, oceane in kopno. Te spremembe vplivajo na ravnovesje ekosistemov, ki podpirajo življenje in biotsko raznovrstnost ter vplivajo na zdravje. Povzročajo tudi bolj ekstremne vremenske pojave, kot so močnejši in/ali pogostejši orkani, poplave, vročinski valovi in suše ter povzročajo dvig morske gladine in erozijo obal zaradi segrevanja oceanov, taljenja ledenikov in izgube ledenih plošč.
Toplogredni plini so tovrstni plini, ki zadržujejo sončno toploto v atmosferi našega planeta in slednjo ohranjajo toplo. Od začetka industrijske dobe so človeške dejavnosti povzročile sproščanje nevarnih ravni toplogrednih plinov, kar povzroča globalno segrevanje in klimatske spremembe.
Glavni toplogredni plini, ki jih sprošča človek, so ogljikov dioksid, metan, dušikov oksid in fluorirani plini, ki se uporabljajo za hlajenje. Ogljikov dioksid je primarni toplogredni plin, ki nastane zaradi človekovih dejavnosti; zlasti zaradi sežiganja fosilnih goriv, krčenja gozdov in spreminjanja načina rabe zemlje. Naša odvisnost od fosilnih goriv je povzročila 50-odstotno povečanje koncentracije ogljikovega dioksida v ozračju v zadnjih 200 letih. Metan je še en pomemben toplogredni plin, ki je odgovoren za 25 odstotkov globalnega segrevanja. Metan se sprošča med pridobivanjem in transportom premoga, plina in nafte ter na odlagališčih odpadkov in skozi kmetijske dejavnosti.
Da bomo lahko preprečili katastrofalne klimatske spremembe, morajo svetovne vlade sodelovati, da takoj občutno zmanjšajo izpuste toplogrednih plinov, kot tudi v prihodnjih desetletjih, če želimo ohraniti globalno segrevanje pod nevarnim pragom 1,5 °C.
Letna konferenca Združenih narodov, ki je posvečena podnebnim spremembam, se imenuje "Konferenca pogodbenic" ali "COP", poteka pa od leta 1995 v okviru Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC). Na 21. COP konferenci oziroma COP21, ki je potekala leta 2015, je bil podpisan Pariški sporazum.
Konferenca zdaj združuje vse države, ki so pogodbenice Pariškega sporazuma, da razpravljajo o svojih naslednjih korakih v boju proti podnebnim spremembam in hkrati še naprej razvijajo pravno zavezujoče dogovore za podporo podnebnim ukrepom.
Nacionalno določeni prispevki (NDC) so podnebne obljube in akcijski načrti, ki jih mora vsaka država razviti v skladu s ciljem Pariškega sporazuma, da se omeji globalno segrevanje na 1,5 °C. NDC-ji predstavljajo kratkoročne in srednjeročne načrte, ki se posodabljajo vsakih pet let v smeri večjih ambicij glede podnebnih ukrepov.
NDC-ji opisujejo prednostne naloge za ublažitev in prilagoditev, ki jih bo določena država izvajala za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, izgradnjo odpornosti in prilagoditev na podnebne spremembe. Vključujejo tudi strategije financiranja ter pristope za spremljanje in preverjanje rezultatov. Leta 2023 je bil zaključen prvi v seriji globalnih "pregledov", ki ocenjuje napredek pri izvajanju NDC-jev in ciljev Pariškega sporazuma.
Naravne rešitve so ukrepi za zaščito, ohranjanje, obnovo in trajnostno rabo ter upravljanje ekosistemov, ki podpirajo prizadevanja za prilagoditev na podnebne spremembe in njihovo blažitev, ohranjanje biotske raznovrstnosti ter krepijo trajnostne načine za preživljanje. Gre za ukrepe, ki dajo prednost pomenu ekosistemov in biotske raznovrstnosti ter so zasnovani in izvedeni ob popolnem sodelovanju in soglasju lokalnih skupnosti in avtohtonih ljudstev, ki imajo generacijsko znanje o zaščiti narave.
Naravne rešitve se uporabljajo na različne načine v kopenskih, sladkovodnih, obalnih in morskih ekosistemih. Obnova mokrišč ščiti skupnosti pred poplavami, medtem ko ohranjanje mangrovskih gozdov podpira vire hrane in zmanjšuje vplive neviht. Gozdovi absorbirajo ogljikov dioksid, omogočajo razcvet biotske raznovrstnosti, zadržujejo vodo in preprečujejo zemeljske plazove, medtem ko mestni parki in vrtovi pomagajo ohladiti mesta in omejiti vpliv vročinskih valov. Regenerativne kmetijske prakse povečujejo količino ogljika, ki ga ujame zemlja, ter obnavljajo zdravje in rodovitnost zemlje.
Naravne rešitve so obravnavane kot dvakratna zmaga za ljudi in naravo, saj hkrati rešujejo več težav. Lahko ustvarijo delovna mesta, ponudijo nove in bolj odporne možnosti za preživetje ter povečajo dohodek, hkrati pa še ščitijo planet in naslavljajo podnebne spremembe.
Ničelni neto zahteva, da se izpusti ogljikovega dioksida iz človeške dejavnosti uravnotežijo s človeškimi prizadevanji za odstranjevanje izpustov ogljikovega dioksida (na primer z ustvarjanjem ogljičnih ponorov za absorpcijo ogljikovega dioksida), s čimer preprečujemo nadaljnje povečevanje koncentracije toplogrednih plinov v ozračju.
Prehod v ničelni neto zahteva popolno preobrazbo naših energetskih, prometnih, proizvodnih in potrošniških sistemov. To je potrebno, da bi se izognili najhujšim posledicam podnebnih sprememb.
Ogljični odtis je merilo izpustov toplogrednih plinov, ki se sproščajo v ozračje s strani določene osebe, organizacije, izdelka ali dejavnosti. Večji ogljični odtis pomeni večje izpuste ogljikovega dioksida in metana ter s tem večji prispevek k podnebni krizi.
Merjenje ogljičnega odtisa osebe ali organizacije vključuje tako neposredne izpuste, ki izhajajo iz sežiganja fosilnih goriv za proizvodnjo energije, ogrevanje in zemeljski ter zračni promet, kot tudi posredne izpuste, ki izhajajo iz proizvodnje in odstranjevanja vse hrane, proizvedenih dobrin in storitev, ki jih porabijo.
Ogljični odtisi se lahko zmanjšajo s prehodom na nizkoogljične energetske vire, kot so veter in sonce, izboljšanjem energetske učinkovitosti, krepitev industrijskih politik in predpisov, spreminjanjem navad pri nakupovanju in potovanju ter zmanjševanjem porabe mesa in odpadkov hrane.
Pariški sporazum je pravno zavezujoča mednarodna pogodba, katere cilj je omejiti globalno segrevanje pod 2 °C, najbolje na 1,5 °C, in sicer v primerjavi s predindustrijsko ravnjo. Sprejet je bil leta 2015 na COP21 v Parizu s strani 196 pogodbenic, začel pa je veljati leta 2016.
Pariški sporazum je prelomni dosežek v mednarodnem sodelovanju na področju podnebnih sprememb, saj gre za zavezujoč dogovor za vse pogodbenice, da povečajo prizadevanja za boj proti podnebnim spremembam in prilagoditve na njihove učinke. Prav tako zagotavlja pomoč razvitih držav do držav v razvoju, in sicer pri njihovih prizadevanjih za ublažitev podnebnih sprememb in prilagoditev nanje. Poleg tega še ustvarja okvir za transparentno spremljanje in poročanje o rezultatih.
Podnebna kriza se nanaša na resne težave, ki jih že povzročajo ali še bodo verjetno povzročile spremembe podnebja na planetu, vključno s skrajnimi vremenskimi pojavi, zakisanostjo oceanov, dvigom morske gladine, izgubo biotske raznovrstnosti, negotovostjo zagotavljanja hrane in vode, zdravstvenimi tveganji, gospodarskimi motnjami, razseljevanjem in celo nasilnimi konflikti.
Od leta 1800 naprej so človeške dejavnosti povzročile dvig povprečne temperature Zemlje za približno 1,2 °C – več kot dve tretjini tega segrevanja se je zgodilo od leta 1975. To že povzroča znatno škodo človeštvu in naravnim ekosistemom v mnogih delih sveta. Več kot 3 milijarde ljudi živi v krajih, ki so zelo občutljivi na podnebno krizo, pri čemer so države z nižjimi dohodki nesorazmerno bolj prizadete.
Znanstveniki pričakujejo, da bi zvišanje nad 1,5 °C začelo voditi do vrste nevarnih prelomnih točk, zaradi katerih bi bile številne spremembe nepovratne in bi predstavljale zelo resno grožnjo človeštvu. Zato morajo vlade takoj ukrepati, da bodo drastično zmanjšale izpuste toplogrednih plinov in začrtale smer za doseganje neto ničelne vrednosti v prihodnjih desetletjih. Hkrati moramo vlagati v prilagajanje na neizogibne vplive klimatskih sprememb ter zaščititi in obnoviti naravne ekosisteme in biome, od katerih je planet odvisen.
Podnebna pravičnost pomeni postavljanje enakosti in človekovih pravic v središče odločanja in ukrepanja glede klimatskih sprememb.
Eden od vidikov podnebne pravičnosti je povezan z neenako zgodovinsko odgovornostjo držav za podnebno krizo. Ta koncept predvideva, da so države, industrije in podjetja, ki so obogateli z dejavnostmi, pri katerih je nastalo največ emisij toplogrednih plinov, odgovorni, da pomagajo ublažiti posledice podnebnih sprememb za prizadete, zlasti najbolj ranljive države in skupnosti, ki so pogosto najmanj prispevale h krizi.
Zaradi strukturnih neenakosti na podlagi rase, etnične pripadnosti, spola in socialno-ekonomskega položaja je treba odgovornost za reševanje klimatskih sprememb pravično razdeliti celo znotraj iste države, pri čemer je največja odgovornost na tistih, ki so največ prispevali k nastanku krize in od nje imeli največ koristi.
Drugi vidik podnebne pravičnosti je medgeneracijski. Otroci in mladi danes še niso bistveno prispevali k podnebni krizi, vendar bodo v svojem življenju v celoti občutili posledice podnebnih sprememb. Ker odločitve prejšnjih generacij ogrožajo njihove človekove pravice, morajo imeti osrednjo vlogo pri vseh podnebnih odločitvah in ukrepih.
Prelomna točka je prag, po katerem postanejo določene spremembe, ki jih povzroča globalno segrevanje in podnebne spremembe, nepovratne, tudi če bodo prihodnji posegi uspešni pri zniževanju povprečnih globalnih temperatur. Te spremembe lahko privedejo do nenadnih in nevarnih vplivov z zelo resnimi posledicami za prihodnost človeštva in našega planeta.
Ko se svet segreva, postaja več prelomnih točk vedno bolj verjetnih. Ena od njih je zlom ledenih plošč Grenlandije in Zahodne Antarktike, kar bi privedlo do znatnega dviga morske gladine in ogrozilo obmorske skupnosti ter ekosisteme. Druga je taljenje trajno zmrznjenih tal v tundrskih regijah, kar bo sprostilo ogromne količine ujetih toplogrednih plinov in še dodatno pospešilo globalno segrevanje ter podnebne spremembe. Množični dogodki beljenja koral in uničenje deževnih gozdov sta še dve drugi glavni prelomni točki z ogromnimi posledicami za biotsko raznovrstnost in človeštvo.
V skladu s Pariškim sporazumom naj bi države sprejele potrebne ukrepe za preprečitev nevarnih klimatskih sprememb z omejitvijo globalnega segrevanja na precej manj kot 2 °C in si prizadevale za omejitev na 1,5 °C. Vendar tudi najboljši možni scenariji zdaj predvidevajo precejšnjo možnost, da bomo te cilje prekoračili, četudi le začasno. Preseganje podnebnih ciljev pomeni obdobje, v katerem se bo segrevanje povečalo za več kot 1,5 °C, nato pa se bo spet zmanjšalo. To obdobje bo verjetno nastopilo okoli sredine tega stoletja, vendar se pojavljajo zaskrbljujoči znaki, da bi lahko nastopilo še prej.
Dlje kot bo podnebni presežek trajal, nevarnejši bo svet. Daljše obdobje višjih globalnih temperatur bo imelo uničujoče in nepopravljive posledice za naravne ekosisteme, biotsko raznovrstnost in človeške skupnosti, zlasti na sušnih območjih, obalnih območjih in drugih ranljivih območjih. Za omejitev trajanja in posledic podnebnega presežka je izjemno pomembno, da v tem desetletju močno zmanjšamo izpuste.
Okvirna konvencija Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC) je mednarodna okoljska pogodba, sprejeta leta 1992. Njen namen je preprečevanje nevarnega človeškega poseganja v podnebni sistem. V veljavo je stopila leta 1994 in ima skoraj univerzalno članstvo, saj jo je podpisalo 198 držav pogodbenic. Gre za pogodbo, ki nadgrajuje tako Pariški sporazum kot Kjotski protokol.
Sekretariat UNFCCC je enota Združenih narodov, ki je odgovorna za podporo globalnemu odzivu na grožnjo podnebnih sprememb. Sekretariat olajša medvladna pogajanja o podnebnih spremembah z organiziranjem dveh do štirih pogajalskih sej letno, največja in najbolj pomembna med njimi pa je Konferenca pogodbenic (COP). Prav tako zagotavlja strokovno znanje in pomaga pri analizi ter pregledu informacij o podnebnih spremembah in vodi register nacionalno določenih prispevkov (NDC).
Pojem vreme se nanaša na stanje ozračja ob določenem času na določenem kraju, vključno s temperaturo, vlažnostjo, padavinami, oblačnostjo, vetrom in vidljivostjo. Vremenske razmere se ne dogajajo v izolaciji, temveč imajo verižno reakcijo. Vreme na nekem področju bo sčasoma vplivalo na vreme več sto ali tisoč kilometrov stran.
Podnebje je povprečje vremenskih vzorcev na določenem območju v daljšem časovnem obdobju, običajno 30 ali več let, in predstavlja splošno stanje podnebnega sistema.
Človekova dejavnost v industrijski dobi, zlasti v zadnjem stoletju, s sproščanjem škodljivih toplogrednih plinov bistveno spreminja podnebje našega planeta.
