UNITED NATIONS IN FOCUS, št. 9, maj 2011
|
Najmanj razvite države
Afrika [33]
Azija [14] Afganistan, Bangladeš, Butan, Kambodža, Kiribati, Laoška ljudska demokratična republika, Mjanmar, Nepal, Samoa, Salomonovi otoki, Vzhodni Timor, Tuvalu, Vanuatu, Jemen
Latinska Amerika in Karibi [1]
|
Generalni sekretar Ban Ki-moon v Centru Songhai, in sicer nevladni organizaciji, ki je specializirana za raziskave, usposabljanje in razvoj trajnostnih kmetijskih praks; Porto Novo, Benin.
Najmanj razvite države si želijo do leta 2020 svoje število prepoloviti. Na četrti konferenci ZN o najmanj razvitih držav si tako vseh 48 takšnih držav obeta velik napredek pri pogajanjih. Konferenca bo potekala od 9. do 13. maja v Istanbulu v Turčiji.
Najbolj ranljiva gospodarstva in druge vlade se zavzemajo za uvedbo ukrepov, ki bodo 24 držav spravili iz kategorije "najmanj razvitih državah" po statistiki Združenih narodov. Sem sodijo države z nizkimi dohodki na prebivalca, nizkim življenjskim standardom in človeškimi viri ter pomanjkanjem ekonomske zmogljivosti in stabilnosti.
Najmanj razvite države so v veliki meri odvisne od kmetijstva, ki zaposluje večino njihovega prebivalstva. Delajo v težavnih razmerah, hkrati pa gre za delo z nizko stopnjo produktivnosti. Druga dva pomembna sektorja sta še rudarstvo in naftna industrija, ki pa nista delovno intenzivni panogi in proizvajata malo "spin-off" učinkov na druga področja domačega gospodarstva.
Pri tem se moramo zavedati, da kmete močno ogrožajo nestanovitne vremenske razmere, ki jih povzročajo podnebne spremembe. Mnogo najmanj razvitih držav ima nizko ležeče obale, ali pa so majhni otoki, ki so občutljivi na neurja in naraščanje morske gladine. Nekatere države so povsem druga skrajnost, saj se nahajajo pretežno v gorskih območjih in se zanašajo na zaloge vode iz ledenikov, za katere pa se opaža, da izginjajo.
V kategoriji najmanj razvitih držav, ki jo določa odbor Združenih narodov za razvojno politiko, je bilo včasih navedenih 51 držav, le tri pa so do sedaj "diplomirale"; Bocvana leta 1994, Zelenortski otoki leta 2007 in Maldivi leta 2011. V tem pogledu obstajajo ključna akcijska področja, na katera se najmanj razvite države osredotočajo pri svojem delovanju. Ta številka " United Nations in Focus" opredeljuje pet ključnih področij, kjer je napredek nujen:
Države, raznolike v času in prostoru, kot sta bili predvsem v času industrijske revolucije Velika Britanija in Združene države Amerike, ter je sedaj Kitajska, so izgrajene preko dinamične urbane ekspanzije, ki jo je omogočil razvoj kmetijskega sektorja.
Kmetijstvo je v tem trenutku šibki faktor gospodarstva najmanj razvitih držav. Po podatkih Organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo (FAO) se v teh državah s kmetijstvom ukvarja 70 odstotkov prebivalstva, proizvedejo pa le 30 odstotkov nacionalnega prihodka.
Cene hrane naraščajo že od leta 2007. Dokaj verjetno je, da bodo naraščale tudi v prihodnje. Visoke cene hrane potrošnike v najmanj razvitih državah prej kaznujejo z lakoto, kot pa da bi kmete nagradile z dobičkom.
V tem pogledu bi bilo potrebno višje cene hrane prenesti iz svetovnih trgov na trge lokalnih kmetov. V kolikor želijo mali kmetje v najmanj razvitih državah, kot tudi kmetijska podjetja, od tega imeti koristi, morajo naprej razpolagati z ustrezno infrastrukturo, kmetijskimi obrati in socialnimi storitvami.
Študija, ki jo je aprila 2011 objavilo svetovalno podjetje McKinsey, trdi, da so zdajšnji časi ključni za Afriko, pri čemer se tam nahaja več kot tri četrtine najmanj razvitih držav. Poročilo navaja:
Na dosegu roke je dolgo pričakovana "zelena revolucija". Veliko vlad po svetu sprejema trgu prijazne politike in v te namene porabi več sredstev. Države, ki tradicionalno veliko donirajo, povečujejo izdatke za kmetijstvo. Temu trendu se pridružujeta tudi Kitajska in Brazilija. Naložbe v afriški kmetijski zasebni sektor zelo hitro naraščajo. Visoka in spremenljiva nihanja cen hrane dodatno opozarjajo na pomen prizadevanj za razvoj kmetijstva in ne ustvarjajo samo pritiska, ampak tudi politični prostor za oblikovalce politik, da ukrepajo.
Šest najmanj razvitih držav, in sicer Angola, Etiopija, Madagaskar, Mozambik, Sudan in Tanzanija, je na seznamu 11-ih držav, za katere podjetje McKinsey trdi, da bodo imele od omenjenih prizadevanj verjetno največ koristi. V kolikor bodo uvedene trajnostne kmetijske prakse, ki bodo ciljale k blažitvi vplivov podnebnih sprememb, bo uspeh toliko bolj verjeten.
Podpora razvoju kmetijstva in malih kmetov je področje, na katerem je aktivnih več organizacij ZN, in sicer FAO, Svetovni program za prehrano in Mednarodni sklad za razvoj kmetijstva. Omenjene organizacije sodelujejo tudi z drugimi člani medsektorske delovne skupine, ki jo je leta 2008, kot odgovor na prehransko krizo, imenoval generalni sekretar Združenih narodov.
Velika večina kmetovalcev v najmanj razvitih državah so ženske, ki delajo večinoma v kmetijstvu z nizko stopnjo produktivnosti. Potrebujemo preobrazbo malih kmetijskih gospodarstev ter prestrukturiranje podeželskega in mestnega gospodarstva. Slednje bi omogočilo krepitev in razvoj ustvarjalnih, ekonomskih in vodstvenih sposobnosti žensk. Bistvenega pomena je odstranjevanje strukturnih ovir, in sicer diskriminatornih zakonov, politik, praks in norm, če želimo doseči enakopravnost med spoloma.
V najmanj razvitih držav so podatki o pravicah žensk in njihovi opolnomočenosti skopi, a kljub temu lahko opažamo napredek. Nekatere države, kot na primer Nepal, so sprejele ukrepe za zmanjševanje razkoraka med plačami moških in žensk. Stopnja pismenosti žensk se je v najmanj razvitih državah povečala iz 44 odstotkov ob koncu 90-ih let na več kot 50 odstotkov v drugi polovici leta 2000. Mnoge najmanj razvite države tudi zagotavljajo neposredno podporo za podjetnice.
Uspeh pobude generalnega sekretarja ZN za ustrezno zdravstveno oskrbo mater, dojenčkov in otrok je ključnega pomena za opolnomočenje žensk.
Z nizko stopnjo državnih rezerv (v povprečju 10 odstotkov bruto domačega proizvoda) so najmanj razvite države še vedno odvisne od zunanjih virov financiranja, kot je na primer uradna razvojna pomoč. Po podatkih odbora OECD za razvojno pomoč se je uradna razvojna pomoč tradicionalnih držav donatoric od zadnje konference ZN o najmanj razvitih držav potrojila, in sicer iz 14 milijard ameriških dolarjev leta 2001 na skoraj 40 milijard ameriških dolarjev leta 2009. Kljub temu še vedno ostajamo pod ciljno vsoto.
Najmanj razvite države iščejo dodatno pomoč pri prilagajanju na podnebne spremembe, pri tem pa se večinoma zanašajo na vse večjo razvojno pomoč, trgovino in naložbe s strani uspešnih gospodarstev juga. Hkrati te države tudi upajo, da bodo donatorji iz severa izpolnili svoje obljube glede razvojne pomoči.
Te države tudi računajo na spremembo v dodeljevanju pomoči po sektorjih. Delež uradne razvojne pomoči, ki gre za gospodarsko infrastrukturo in proizvodni sektor, že dalj časa upada, in sicer od 1980-ih naprej. Številne vlade najmanj razvitih držav računajo na to, da bi vse večji delež pomoči šel za pomembno infrastrukturo, kot je transport, energija, voda ter informacijske in komunikacijske tehnologije, dodatno pa še za kmetijstvo. Krepitev zmogljivosti na teh področjih pomaga pri zmanjševanju odvisnosti od razvojne pomoči, hkrati pa zmanjšuje posledice finančne in prehranske krize.
Omembe vredno je, da se dve največji državi, ki sta premagale status najmanj razvite države, in sicer Bocvana in Zelenortski otoki, uvrščata najvišje med vsemi najmanj razvitimi državami v indeksu demokracije. Indeks določa Economist Intelligence Unit.
Najmanj razvite države se vedno bolj zavedajo, da potencialni vlagatelji najprej ocenijo, ali je pravno, demokratično in makroekonomsko okolje ustrezno za naložbe, šele nato pa se dokončno odločijo. Od zadnje konference o najmanj razvitih državah, ki je bila leta 2001v Bruslju, si države prizadevajo za bolj učinkovito vladanje in večjo socialno vključenost. V zadnjem času je bilo tako manj državljanskih konfliktov. Volitve se sedaj izvajajo v skoraj vseh 48-ih najmanj razvitih državah. Napredek je bil dosežen na področju pravosodnega sistema in pravnega reda, zmanjšala se je korupcija ter izboljšali mehanizmi za pobiranje davkov.
Najmanj razvite države so bogate s "trdimi" (minerali) in "mehkimi" (v kmetijstvu) surovinami, ki so v današnjem svetovnem gospodarstvu izredno iskane. Kljub temu da te države imajo takšne surovine, večini ni uspelo, da bi se z njihovo pomočjo izognile revščini. Najmanj razvite države morajo nujno najti načine, da bodo prihodek od takšnih surovin kar se da izkoristile za gospodarsko prestrukturiranje.
Če so donosi od surovin bolj razpršeni med prebivalstvo, bodo posamezni notranji trgi rastli, s tem pa se bo privabilo mednarodne naložbe v sektorje, katerih osnova niso surovine. Določeni kazalniki že nakazujejo, da se to dogaja. Z odstranjevanjem ovir na čezmorskih trgih se bo tudi izboljšala motivacija za naložbenike, da poiščejo najmanj razvite države kot baze za proizvodnjo in izvoz dobrin. Tuje neposredne investicije (TNI), ki jih poganja razmah dobrin v 21. stoletju, so postale najbolj naraščajoči vir finančnih prilivov za najmanj razvite države. Trenutno se manj kot en odstotek vseh svetovnih TNI prelije v te države, zato obstaja v desetletju pred nami še veliko prostora za rast.
Pripravljeno s strani Oddelka ZN za javno informiranje,divizije za strateške komunikacije, maj 2011
