Od COVID-19 do klimatskih sprememb, od rasnih krivic do naraščajoče neenakosti; svet je v nemirnih časih.
Hkrati smo mednarodna skupnost s trajno vizijo, katero uteleša Ustanovna listina Združenih narodov (ZN), ki letos praznuje 75 let obstoja. Ta vizija boljše prihodnosti, ki temelji na vrednotah enakosti, medsebojnega spoštovanja in mednarodnega sodelovanja, nam je pomagala, da smo se izognili tretji svetovni vojni, katera bi imela katastrofalne posledice za življenje na našem planetu.
Naš skupni izziv je delovati kolektivno ter premagati današnje izzive in preizkušnje.
Pandemija je povzročila velike in sistemske neenakosti znotraj držav in med njimi ter posameznimi skupnostmi. Širše gledano je izpostavila ranljivost sveta, vendar ne le zaradi izrednih zdravstvenih razmer, ampak tudi v našem neuspešnem odzivu na podnebno krizo, brezpravnost v kibernetskem prostoru in nevarnosti širjenja jedrskega orožja. Ljudje po svetu izgubljajo zaupanje v državne predstavnike in institucije.
Izredne razmere so sestavljene iz številnih drugih globokih humanitarnih kriz: konflikti, ki se nadaljujejo ali stopnjujejo; rekordno število ljudi, ki so bili prisiljeni zapustiti domove; roji kobilic v Afriki in Južni Aziji; suše v Južni Afriki in Srednji Ameriki. Vse našteto se dogaja sredi naraščajočih geopolitičnih napetosti.
V luči teh ranljivosti morajo biti svetovni voditelji ponižni ter priznati ključen pomen enotnosti in solidarnosti.
Nihče ne more predvideti, kaj sledi, vendar vidim dva možna scenarija.
Prvi; optimističen.
V tem primeru se svet prebije skozi težave. Države na globalnem severu oblikujejo uspešno strategijo izstopa iz krize. Države v razvoju prejmejo dovolj podpore in zaradi njihovih demografskih značilnosti, kjer je v ospredju mladost prebivalstva, premagajo posledice krize.
Nato se bo morda v naslednjih devetih mesecih pojavilo cepivo, ki se distribuira kot globalno javno dobro, "ljudsko cepivo", vsem na voljo in vsem dostopno.
Če se to zgodi in če se bo gospodarstvo postopoma spet zagnalo, se bomo morda čez dve ali tri leta premaknili v nekakšno normalno stanje.
Obstaja pa tudi drugi, bolj mračen scenarij, v katerem države ne usklajujejo svojih ukrepov. Še naprej se pojavljajo novi valovi virusa. Razmere v razvijajočem se delu sveta eksplodirajo. Delo na področju razvoja cepiva zastaja in tudi če bo le-to razmeroma kmalu na voljo, postane predmet hude konkurence in države z večjo gospodarsko močjo dobijo prve dostop do njega, druge pa pustijo za seboj.
V tem scenariju se lahko še bolj premaknemo v razdrobljeni svet ter močnejši populizem in ksenofobijo. Vsaka država bo delovala zase ali v tako imenovanih koalicijah voljnih, ki se soočajo z izzivi, ki so le v njihovem interesu. Na koncu svet ne bo sposoben delovati koordinirano do te mere, da bo lahko rešil skupne izzive človeštva.
Rezultat je lahko globalna depresija, ki lahko trajala vsaj pet ali sedem let, preden se pojavi nova normalnost, katere naravo je nemogoče napovedati.
Zelo težko je vedeti, ali se premikamo v eno ali drugo smer. Delati moramo z najboljšimi nameni in se pripraviti na najslabše.
Pandemija, grozna kot je, nas mora prebuditi in vse politične voditelje spodbuditi, da razumejo nujnost drugačnih pristopov in ukrepov ter da so delitve nevarne za vse.
Vsi moramo razumeti, da je edini način za reševanje globalnih težav koriščenje močnih mehanizmov globalnega upravljanja z mednarodnim sodelovanjem.
Navsezadnje se ne moremo preprosto vrniti v sisteme, ki so povzročili sedanjo krizo. Okrevanje po katastrofi mora biti z bolj trajnostnimi, vključujočimi in med spoloma enakopravnimi družbami in gospodarstvi.
Pri tem se moramo ponovno zamisliti, kako države sodelujejo. Današnjemu multilateralizmu manjka doseg, ambicioznost in zobje, pri čemer nekateri instrumenti, ki imajo zobe, kažejo le malo ali nič apetita po ugrizu, kot smo videli pri težavah, s katerimi se srečuje Varnostni svet ZN.
Potrebujemo mrežni multilateralizem, v katerem ZN in njegove agencije, Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad, regionalne organizacije, kot sta Afriška unija in Evropska unija, trgovinske organizacije in še druge sodelujejo bolj tesno in učinkovito.
Potrebujemo tudi bolj vključujoč multilateralizem. Vlade danes še zdaleč niso edini akterji v smislu politike in moči. V današnjem svetu vse večjo vodilno vlogo prevzemajo civilna družba, zasebni sektor, lokalne oblasti, posamezna mesta in regionalne oblasti.
To bo posledično pripomoglo k bolj učinkovitemu multilateralizmu z mehanizmi, ki jih potrebuje, da bo globalno upravljanje delovalo tam, kjer je to potrebno.
Nov, povezan, vključujoč in učinkovit multilateralizem, ki temelji na trajnih vrednotah Ustanovne listine ZN, nas lahko izvleče iz stanja zaspanosti in ustavi drsenje proti vse večji nevarnosti.
Politični voditelji po svetu morajo upoštevati moj poziv k ukrepom in se na svetovne ranljivosti odzvati s skupnimi močmi. Okrepiti moramo naše zmogljivosti za globalno upravljanje, dati zobe multilateralnim institucijam ter črpati iz moči enotnosti in solidarnosti, če želimo premagati največjo preizkušnjo našega časa.
----------
António Guterres, generalni sekretar Združenih narodov
Različica tega članka je bila objavljena v DNEVNIKU, dne 6.7.2020
