Od začetka pandemije COVID-19 smo veliko slišali o svetovni solidarnosti. Žal le besede ne bodo končale pandemije ali zajezile vpliva podnebne krize. Zdaj je čas, da pokažemo, kaj solidarnost pomeni v praksi. Finančni ministri G20 se na zasedanju v Benetkah soočajo s tremi ključnimi preizkusi solidarnosti, in sicer na področju cepiv, podpore gospodarstvom držav v razvoju in podnebja.
Najprej cepiva; svetovna razlika v precepljenosti nas vse ogroža. Medtem ko se COVID-19 razširja med necepljenim prebivalstvom, še naprej mutira v nove različice, ki bi lahko bile bolj prenosljive in/ali bolj smrtonosne. Smo v tekmi med cepivi in različicami virusa; če bodo zmagale različice virusa, bi pandemija lahko ubila na milijone ljudi in za več let preložila svetovno okrevanje.
Toda, medtem ko je v nekaterih razvitih državah cepljenih 70 odstotkov prebivalcev, ta številka v državah z nizkimi dohodki znaša manj kot 1 odstotek. Solidarnost pomeni hiter dostop do cepiv za vse.
Donacije odmerkov in sredstev so dobrodošle. Toda bodimo realni. Za cepljenje 70 odstotkov vseh prebivalcev sveta in za konec pandemije ne potrebujemo ene milijarde odmerkov, ampak vsaj enajst milijard odmerkov cepiva. Donacije in dobri nameni nas ne bodo rešili. Skupaj si moramo prizadevati za rešitev te svetovne zdravstvene krize kot še nikoli prej.
Skupina G20, ki jo podpirajo glavne države proizvajalke in mednarodne finančne institucije, mora pripraviti svetovni načrt cepljenja, da bo cepivo čim prej doseglo vse in povsod.
Drugi preizkus solidarnosti je podpora gospodarstvom držav, ki komajda še odplačujejo svoj dolg.
Bogate države so 28 odstotkov svojega BDP-ja vložile v premagovanje krize zaradi COVID-19. V državah s srednje visokim dohodkom ta številka pade na 6,5 odstotka, v najmanj razvitih državah pa na manj kot 2 odstotka.
Številne države v razvoju se trenutno soočajo z visokimi stroški servisiranja dolga, hkrati pa so njihovi proračuni preobremenjeni in njihova zmožnost dvigovanja davkov majhna. Pandemija naj bi povečala število izredno revnih prebivalcev za približno 120 milijonov po vsem svetu; več kot tri četrtine teh "na novo revnih prebivalcev" je v državah s srednje visokim dohodkom.
Omenjene države potrebujejo pomoč, da se izognejo finančni katastrofi in z investicijami hitro okrevajo.
Mednarodni denarni sklad je pristopil k dodelitvi 650 milijard ameriških dolarjev za posebne pravice črpanja - najboljši način za povečanje sredstev, ki so na voljo gospodarstvom s finančnimi težavami. Bogatejše države bi morale neizkoriščene deleže teh sredstev usmeriti v države z nizkim in srednje visokim dohodkom. To je smiseln solidarnostni ukrep.
Pozdravljam ukrepe, ki jih je skupina G20 že sprejela, vključno s pobudo za začasno opustitev dolžniških obveznosti in skupni okvir za obravnavo dolga. Kljub temu ukrepa nista dovolj. Odpis dolga je treba razširiti na vse države s srednje visokim dohodkom, ki to potrebujejo. V rešitev je treba vključiti tudi zasebne posojilodajalce.
Tretji preizkus solidarnosti se nanaša na podnebne spremembe. Večina večjih gospodarstev se je zavezala, da bo do sredine stoletja zmanjšala svoje neto izpuste toplogrednih plinov na nič, kar je v skladu s ciljem omejitve globalnega segrevanja na manj kot 1,5 stopinje Celzija v okviru Pariškega podnebnega sporazuma. Če naj bi bil COP26 v Glasgowu prelomnica, potrebujemo enako obljubo vseh držav G20 in držav v razvoju.
Toda države v razvoju potrebujejo zagotovilo, da bodo njihove ambicije izpolnjene s finančno in tehnično podporo, vključno s 100 milijardami dolarjev letno za podnebno pomoč, ki so jim jo razvite države obljubile pred več kot desetletjem. To je povsem razumno. Države v razvoju od Karibov do Tihega oceana so dobile izstavljene ogromne račune za infrastrukturo zaradi stoletja izpustov toplogrednih plinov, pri katerih niso sodelovala.
Solidarnost se začne s 100 milijardami dolarjev. Razširiti bi se morala na to, da se 50 odstotkov vseh podnebnih finančnih sredstev nameni za prilagajanje, vključno z odpornimi bivališči, povišanimi cestami in učinkovitimi sistemi zgodnjega opozarjanja, ki lahko prenesejo nevihte, suše in druge skrajne vremenske razmere.
Vse države so bile prizadete zaradi pandemije, toda nacionalistični pristopi do svetovnih javnih dobrin, kot so cepiva, trajnost in podnebni ukrepi, vodijo v propad.
Namesto tega lahko skupina G20 spodbudi okrevanje. Naslednjih šest mesecev bo pokazalo, ali je svetovna solidarnost še kaj več kot le besede. Če se pri spopadanju s temi tremi kritičnimi preizkusi pokaže politična volja in načelno vodstvo, lahko voditelji skupine G20 končajo pandemijo, okrepijo temelje svetovnega gospodarstva in preprečijo podnebno katastrofo.
----------
António Guterres, generalni sekretar Združenih narodov .
Različica tega članka je bila objavljena v DNEVNIKU, dne 10.7.2021
Našo blaginjo in prihodnost ogroža več izzivov; od uveljavljanja globalne moči, do rasizma, spolne diskriminacije, dohodkovnih razlik in neenakosti. Nujno potrebujemo nov način razmišljanja, da te izzive lahko premagamo in obrnemo na bolje.
Pogosto slišimo, da naraščajoča plima gospodarske rasti dviga vse čolne, vendar v resnici naraščajoča plima neenakosti potaplja vse čolne. Visoke ravni neenakosti so pripomogle k ustvarjanju globalne krhkosti, ki jo COVID-19 izpostavlja in tudi pospešuje.
Virus pozornost daje neenakostim vseh vrst. Največje tveganje predstavlja zdravju najbolj ranljivih delov prebivalstva, njegov družbeni in gospodarski vpliv pa je osredotočen na tiste, ki se z neenakostmi najtežje spoprijemajo. Če ne ukrepamo zdaj, bi lahko 100 milijonov ljudi potisnili v skrajno revščino in tako videli lakoto zgodovinskih razsežnosti.
Še pred izbruhom virusa COVID-19 so se ljudje po svetu borili proti neenakosti. Med letoma 1980 in 2016 je 1% najbogatejših na svetu zajel 27% celotne kumulativne dohodkovne rasti. Toda dohodek ni edino merilo neenakosti. Življenjske možnosti ljudi so odvisne tudi od njihovega spola, družinskega in etničnega porekla, rase, invalidnosti, ali drugih dejavnikov. Več oblik neenakosti se med seboj seka in celo krepi skozi generacije, kar določi življenja in možnosti milijonov ljudi, še preden se sploh rodijo.
Samo en primer: več kot 50% 20-letnikov v državah z zelo visokim človeškim razvojem izobraževanje nadaljuje do stopnje visokega šolstva. V državah z nizkim človeškim razvojem ta statistika znaša 3%. Še bolj šokantno je, da je približno 17% otrok, ki so se v teh državah rodili pred 20 leti, že umrlo.
Jeza, ki je spodbudila nedavna družbena gibanja - od protirasistične kampanje, ki se je po svetu razširila po umoru Georgea Floyda, do zbora pogumnih žensk, ki so začele kazati na vplivne moške, ki so jih zlorabljali - je le še en znak popolnega razočaranja nad statusom quo oziroma sistemom, ki trenutno vlada. Dva najbolj pretresljiva premika naše družbene dobe, in sicer digitalna revolucija in podnebna kriza, pa predstavljata tudi dva dodatna vzvoda groženj, ki lahko neenakost in krivice po svetu dodatno poglobita.
COVID-19 je človeška tragedija, vendar je ta ustvarila tudi generacijsko priložnost za izgradnjo bolj enakomernega in trajnostnega sveta, ki lahko temelji na dveh osrednjih idejah: novi družbeni pogodbi in novemu globalnemu dogovoru.
Nova družbena pogodba bo združila vlade, njihovo prebivalstvo, civilno družbo, podjetja in druge akterje s skupnim poslanstvom.
Izobrazba in digitalna tehnologija morata biti dva velika dejavnika, ki zmanjšujeta neenakost, in sicer s ponudbo vseživljenjskih možnosti učenja. Slednje zajema usmeritve, kako se učiti, prilagajati in pridobiti nove spodobnosti za ekonomijo znanja.
Potrebujemo pošteno obdavčitev dohodka in bogastva ter novo generacijo politik socialnega varstva z varnostnimi mrežami, ki vključujejo univerzalno zdravstveno kritje in možnost, da se univerzalni osnovni dohodek razširi na vse.
Da bi omogočili novo družbeno pogodbo, potrebujemo nov globalni dogovor - z namenom zagotoviti, da se moč, bogastvo in priložnosti delijo širše ter bolj pravično na mednarodni ravni.
Nov globalni dogovor mora temeljiti na pravični globalizaciji, na pravicah in dostojanstvu vsakega človeka, na bivanju v ravnovesju z naravo, na spoštovanju pravic prihodnjih generacij in na uspehu, ki se ga meri s človeškimi in ne ekonomskimi kazalniki.
Potrebujemo globalno vladavino, ki temelji na polnem, vključujočem in enakopravnem sodelovanju v mednarodnih institucijah. Države v razvoju morajo imeti močnejši glas; vse od Varnostnega sveta Združenih narodov do odborov Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke ter seveda še širše.
Potrebujemo bolj vključujoč in uravnotežen multilateralni sistem trgovanja, ki bo državam v razvoju omogočil, da se začnejo gibati navzgor po globalnih verigah vrednosti.
Reforma sistema zadolževanja in dostopa do dosegljivega kreditiranja mora zagotoviti fiskalni prostor za ustvarjanje naložb v zeleno in pravično gospodarstvo.
Nov globalni dogovor in nova družbena pogodba nas bosta svet spravila nazaj na pravo pot do uresničitve obljub iz Pariškega sporazuma o podnebnih spremembah in do doseganja ciljev trajnostnega razvoja oziroma naše globalno dogovorjene vizije miru in blaginje na zdravem planetu do leta 2030.
Naš svet je na točki preloma. Z reševanjem neenakosti, ki temelji na novi družbeni pogodbi in novemu globalnemu dogovoru, lahko najdemo pot do boljših dni v prihodnosti.
----------
António Guterres, generalni sekretar Združenih narodov
julij 2020
Od COVID-19 do klimatskih sprememb, od rasnih krivic do naraščajoče neenakosti; svet je v nemirnih časih.
Hkrati smo mednarodna skupnost s trajno vizijo, katero uteleša Ustanovna listina Združenih narodov (ZN), ki letos praznuje 75 let obstoja. Ta vizija boljše prihodnosti, ki temelji na vrednotah enakosti, medsebojnega spoštovanja in mednarodnega sodelovanja, nam je pomagala, da smo se izognili tretji svetovni vojni, katera bi imela katastrofalne posledice za življenje na našem planetu.
Naš skupni izziv je delovati kolektivno ter premagati današnje izzive in preizkušnje.
Pandemija je povzročila velike in sistemske neenakosti znotraj držav in med njimi ter posameznimi skupnostmi. Širše gledano je izpostavila ranljivost sveta, vendar ne le zaradi izrednih zdravstvenih razmer, ampak tudi v našem neuspešnem odzivu na podnebno krizo, brezpravnost v kibernetskem prostoru in nevarnosti širjenja jedrskega orožja. Ljudje po svetu izgubljajo zaupanje v državne predstavnike in institucije.
Izredne razmere so sestavljene iz številnih drugih globokih humanitarnih kriz: konflikti, ki se nadaljujejo ali stopnjujejo; rekordno število ljudi, ki so bili prisiljeni zapustiti domove; roji kobilic v Afriki in Južni Aziji; suše v Južni Afriki in Srednji Ameriki. Vse našteto se dogaja sredi naraščajočih geopolitičnih napetosti.
V luči teh ranljivosti morajo biti svetovni voditelji ponižni ter priznati ključen pomen enotnosti in solidarnosti.
Nihče ne more predvideti, kaj sledi, vendar vidim dva možna scenarija.
Prvi; optimističen.
V tem primeru se svet prebije skozi težave. Države na globalnem severu oblikujejo uspešno strategijo izstopa iz krize. Države v razvoju prejmejo dovolj podpore in zaradi njihovih demografskih značilnosti, kjer je v ospredju mladost prebivalstva, premagajo posledice krize.
Nato se bo morda v naslednjih devetih mesecih pojavilo cepivo, ki se distribuira kot globalno javno dobro, "ljudsko cepivo", vsem na voljo in vsem dostopno.
Če se to zgodi in če se bo gospodarstvo postopoma spet zagnalo, se bomo morda čez dve ali tri leta premaknili v nekakšno normalno stanje.
Obstaja pa tudi drugi, bolj mračen scenarij, v katerem države ne usklajujejo svojih ukrepov. Še naprej se pojavljajo novi valovi virusa. Razmere v razvijajočem se delu sveta eksplodirajo. Delo na področju razvoja cepiva zastaja in tudi če bo le-to razmeroma kmalu na voljo, postane predmet hude konkurence in države z večjo gospodarsko močjo dobijo prve dostop do njega, druge pa pustijo za seboj.
V tem scenariju se lahko še bolj premaknemo v razdrobljeni svet ter močnejši populizem in ksenofobijo. Vsaka država bo delovala zase ali v tako imenovanih koalicijah voljnih, ki se soočajo z izzivi, ki so le v njihovem interesu. Na koncu svet ne bo sposoben delovati koordinirano do te mere, da bo lahko rešil skupne izzive človeštva.
Rezultat je lahko globalna depresija, ki lahko trajala vsaj pet ali sedem let, preden se pojavi nova normalnost, katere naravo je nemogoče napovedati.
Zelo težko je vedeti, ali se premikamo v eno ali drugo smer. Delati moramo z najboljšimi nameni in se pripraviti na najslabše.
Pandemija, grozna kot je, nas mora prebuditi in vse politične voditelje spodbuditi, da razumejo nujnost drugačnih pristopov in ukrepov ter da so delitve nevarne za vse.
Vsi moramo razumeti, da je edini način za reševanje globalnih težav koriščenje močnih mehanizmov globalnega upravljanja z mednarodnim sodelovanjem.
Navsezadnje se ne moremo preprosto vrniti v sisteme, ki so povzročili sedanjo krizo. Okrevanje po katastrofi mora biti z bolj trajnostnimi, vključujočimi in med spoloma enakopravnimi družbami in gospodarstvi.
Pri tem se moramo ponovno zamisliti, kako države sodelujejo. Današnjemu multilateralizmu manjka doseg, ambicioznost in zobje, pri čemer nekateri instrumenti, ki imajo zobe, kažejo le malo ali nič apetita po ugrizu, kot smo videli pri težavah, s katerimi se srečuje Varnostni svet ZN.
Potrebujemo mrežni multilateralizem, v katerem ZN in njegove agencije, Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad, regionalne organizacije, kot sta Afriška unija in Evropska unija, trgovinske organizacije in še druge sodelujejo bolj tesno in učinkovito.
Potrebujemo tudi bolj vključujoč multilateralizem. Vlade danes še zdaleč niso edini akterji v smislu politike in moči. V današnjem svetu vse večjo vodilno vlogo prevzemajo civilna družba, zasebni sektor, lokalne oblasti, posamezna mesta in regionalne oblasti.
To bo posledično pripomoglo k bolj učinkovitemu multilateralizmu z mehanizmi, ki jih potrebuje, da bo globalno upravljanje delovalo tam, kjer je to potrebno.
Nov, povezan, vključujoč in učinkovit multilateralizem, ki temelji na trajnih vrednotah Ustanovne listine ZN, nas lahko izvleče iz stanja zaspanosti in ustavi drsenje proti vse večji nevarnosti.
Politični voditelji po svetu morajo upoštevati moj poziv k ukrepom in se na svetovne ranljivosti odzvati s skupnimi močmi. Okrepiti moramo naše zmogljivosti za globalno upravljanje, dati zobe multilateralnim institucijam ter črpati iz moči enotnosti in solidarnosti, če želimo premagati največjo preizkušnjo našega časa.
----------
António Guterres, generalni sekretar Združenih narodov
Različica tega članka je bila objavljena v DNEVNIKU, dne 6.7.2020
Prve raziskave kažejo, da virus COVID-19 predstavlja večje neposredno tveganje za zdravje moških, zlasti starejših, toda pandemija izpostavlja neenakosti vseh vrst, vključno z neenakostjo spolov. Dolgoročno lahko vpliv virusa na zdravje, pravice in svoboščine žensk škodi vsem.
Ženske že trpijo smrtonosne posledice izolacije in karantene. Te omejitve so ključne, vendar lahko povečajo tveganje za nasilje do žensk, ki so ujete z nasilnimi partnerji. V zadnjih tednih je zaskrbljujoč svetovni porast nasilja v družini; največja organizacija za pomoč ženskam v stiski v Veliki Britaniji poroča o 700-odstotnem povečanju klicev. Sočasno se organizacije za pomoč ženskam v stiski soočajo s krčenjem finančnih sredstev in ukinjanjem.
Slednje je bilo tudi del mojega nedavnega poziva k miru v domovih po svetu. Od takrat se je več kot 143 vlad zavezalo podpreti ženske in dekleta, ki jim grozi nasilje v času pandemije. Vsaka država lahko ukrepa z zagotavljanjem storitev prek spleta, s širitvijo varnih hiš, ki morajo biti prioriteta, in s povečanjem podpore organizacijam za pomoč ženskam v stiski. Pobuda Spotlight, ki je partnerstvo Združenih narodov z Evropsko unijo, sodeluje z vladami v več kot 25 državah na tovrstnih in podobnih ukrepih ter je pripravljena razširiti svoj doseg podpore.
Hkrati se moramo zavedati, da je grožnja pravicam in svoboščinam žensk, ki jih predstavlja COVID-19, več kot le fizično nasilje. Močan gospodarski upad, ki spremlja pandemijo, bo verjetno imel izrazito ženski obraz.
Nepošteno in neenako obravnavanje zaposlenih žensk je eden od razlogov, zakaj sem šel v politiko. V poznih šestdesetih letih prejšnjega stoletja sem kot študent in prostovoljec, ki opravlja socialno delo na revnih območjih Lizbone, videl ženske v zelo težkih razmerah; opravljale so fizična dela in nosile vso težo svoje razširjene družine. Vedel sem, da se to mora spremeniti in do sedaj sem videl pomembne spremembe.
Toda desetletja pozneje COVID-19 prinaša tveganje, da se te razmere vrnejo ali še poslabšajo za mnoge ženske po svetu.
Ženske so nesorazmerno bolj prisotne na slabo plačanih delovnih mestih, kot na primer delo doma, neredna zaposlitev, ulična dela in manjše storitve, kot na primer frizerske. Mednarodna organizacija dela ocenjuje, da bo samo v naslednjih treh mesecih izgubljenih skoraj 200 milijonov delovnih mest; veliko prav na teh področjih.
Ko ženske izgubijo plačano zaposlitev, se mnoge hkrati še soočajo z velikim porastom potreb po negovalnem delu zaradi zapiranja šol, preobremenjenih zdravstvenih sistemov in povečane skrbi za starejše.
Hkrati ne smemo pozabiti na dekleta, katerim se je prekinilo šolanje. V nekaterih vaseh v Sierra Leone se je po epidemiji ebole stopnja vpisa v šolo pri najstniških deklicah znižala s 50 na 34 odstotkov, kar je imelo vseživljenjske posledice za njihovo blaginjo ter blaginjo njihovih skupnosti in celotne družbe.
Tudi mnogi moški se soočajo z izgubo delovnih mest in težkimi razmerami, toda tudi v najboljših časih ženske opravijo trikrat več gospodinjskega dela kot moški. To pomeni večjo verjetnost, da bodo morale skrbeti za otroke, ko se podjetja spet odprejo, a šole še ostanejo zaprte, kar zavira njihovo vrnitev med plačano delovno silo.
Neenakost pomeni tudi to, da ženske predstavljajo sedemdeset odstotkov zdravstvenega osebja in tako močno presegajo število moških v zdravstvenem varstvu. Hkrati ženske predstavljajo le enega od desetih političnih voditeljev po svetu, kar škodi vsem nam. Pri sprejemanju odločitev o tej pandemiji potrebujemo ženske, da preprečimo najslabše možne scenarije, kot je drugi val okužb, pomanjkanje delovne sile in celo socialne nemire.
Ženske nujno potrebujejo osnovno socialno zaščito na negotovih delovnih mestih, in sicer zdravstveno zavarovanje, plačan bolniški dopust, omogočeno varstvo otrok, zaščito dohodka in nadomestilo za brezposelnost. V prihodnosti morajo biti ukrepi za spodbujanje gospodarstva, kot so denarni transferji, krediti, posojila in subvencije, usmerjeni k ženskam; ne glede na to, ali delajo v formalnem gospodarstvu s polnim delovnim časom, kot honorarne ali sezonske delavke v neformalni ekonomiji, ali kot podjetnice in lastnice podjetij.
Pandemija COVID-19 je bolj kot kdaj koli prej izpostavila, da neplačana ženska delovna sila subvencionira javne storitve in zasebni dobiček. To delo mora biti vključeno v ekonomske metrike in odločanje. Vsi bomo pridobili z delovnimi ureditvami, ki prepoznavajo gospodinjska dela doma, in z vključujočimi ekonomskimi modeli, ki to delo tudi vrednotijo.
Ta pandemija ni le izziv svetovnih zdravstvenih sistemov, ampak tudi naša zavezanost k enakosti in človeškemu dostojanstvu.
V kolikor bodo interesi in pravice žensk v ospredju, bomo hitreje premagali to pandemijo ter zgradili bolj enakovredne in prožne skupnosti in družbe, ki bodo koristile vsem.
----------
António Guterres, generalni sekretar Združenih narodov
Maj 2020
Le s skupnimi močmi se bo svet sposoben spopasti s pandemijo COVID-19 in njenimi strašanskimi posledicami. Na nedavnem virtualnem srečanju G20 so voditelji srečanja naredili več korakov v pravo smer, vendar smo še vedno daleč od usklajenega in artikuliranega globalnega odziva, ki ustreza izjemni razsežnosti problema, s katerim se soočamo.
Krivulja širjenja okužb se še ne umirja. Virus je potreboval 67 dni, da je okužil 100.000 ljudi. Kmalu se bo vsak dan okužilo 100.000 ljudi in več. Brez usklajenega in odločnega ukrepanja se bo število novih primerov skoraj zagotovo povečalo na milijone, kar bo zdravstvene sisteme potisnilo na rob zmogljivosti, gospodarstva v strm padec in ljudi v obup; najtežje bo za najbolj revne.
Pripraviti se moramo za najhujše razmere in narediti vse, da se temu izognemo. Predlagam poziv k ukrepanju, ki ima tri točke, temelji pa na znanosti, solidarnosti in pametnih politikah.
Prvič; preprečujte prenos koronavirusa.
To zahteva agresivno in zgodnje testiranje ter sledenje stikov ljudi, kar se dopolnjuje s karanteno, zdravljenjem in ukrepi za varovanje obolelih oseb; slednje se še dopolnjuje z ukrepi za omejevanje gibanja in stikov. Takšni ukrepi so nujni, ne glede na motnje, ki jih povzročajo, in morajo trajati, dokler se ne pojavijo terapije in cepiva.
Pri tem je nujno, da ta odločna in skupna prizadevanja vodi Svetovna zdravstvena organizacija, članica družine Združenih narodov; države, ki delajo na lastno pest - le za svoje ljudi - ne bodo uspešne za vse nas.
Drugič; rešujte uničujoče družbene in ekonomske razsežnosti krize.
Virus se širi kot divji požar in se bo verjetno hitro preselil na svetovni jug, kjer se zdravstveni sistemi srečujejo z omejitvami, ljudje so bolj ranljivi in milijoni živijo v gosto poseljenih slumih ali preveč gosto naseljenih centrih za begunce in notranje razseljene osebe. Zaradi takšnih pogojev lahko virus opustoši svet v razvoju in se nato ponovno pojavi tam, kjer je bil prej premagan. V našem medsebojno povezanem svetu smo močni le toliko, kot je naš najšibkejši zdravstveni sistem.
Jasno je, da se moramo boriti proti virusu za vso človeštvo, še posebej pa za tiste, ki bodo slutili največje posledice: ženske, starejše osebe, mladi, delavci z nizkimi plačami, mala in srednje velika podjetja, nevladni sektor in ranljive skupine.
Združeni narodi so pravkar izdali več poročil, v katerih so zapisali, kako je virusna okužba postala tudi gospodarska, in določili potrebno financiranje za reševanje šokov. Mednarodni denarni sklad (MDS) je izjavil, da smo vstopili v recesijo, ki je podobna tej iz leta 2009 ali celo še slabša.
Potrebujemo celovit mednarodni odziv v višini dvomestnega odstotka globalnega bruto domačega proizvoda.
Razvite države to zmorejo same in nekatere to že počnejo. V ta namen moramo množično povečati vire, ki so na voljo svetu v razvoju, in sicer s povečanjem zmogljivosti MDS. To je mogoče z izdajo posebnih pravic črpanja, in sicer tudi pri drugih mednarodnih finančnih institucijah, da lahko hitro vložijo vire v države, ki jih potrebujejo. Vem, da je to težko, saj države povečujejo domačo porabo na rekordne zneske, vendar bo ta poraba zaman, če ne nadzorujemo virusa globalno.
Usklajeno delovanje centralnih bank lahko prav tako prinese likvidnost v razvijajoča se gospodarstva. Prednostna naloga mora biti tudi zmanjšanje dolga, vključno s takojšnjo opustitvijo plačil obresti za leto 2020.
Tretjič; okrevajte ustrezno.
Preprosto se ne moremo vrniti tja, kjer smo bili pred izbruhom COVID-19, ko je bila družba po nepotrebnem izpostavljena krizi. Pandemija nas je zelo hitro opozorila na ceno, ki jo plačujemo za slabosti zdravstvenega sistema, socialne zaščite in javnih storitev. Podčrtala je in še bolj izpostavila neenakosti, predvsem neenakost med spoloma, saj je pokazala, kako se formalna ekonomija vzdržuje na račun nevidnega in neplačanega dela. Izpostavila je stalne izzive na področju človekovih pravic, vključno z nasiljem nad ženskami in stigmo, ki ga obkroža.
Zdaj je čas, da podvojimo naša prizadevanja za izgradnjo bolj vključujočih in trajnostnih gospodarstev in družb, ki so bolj odporne proti pandemijam, klimatskim spremembam in drugim svetovnim izzivom. Okrevanje mora privesti do drugačnega gospodarstva. Naš časovni načrt ostaja Agenda 2030 in cilji trajnostnega razvoja.
Sistem Združenih narodov je v celoti mobiliziran: podpiramo odzive držav, dajemo svetu naše dobavne verige na razpolago in zagovarjamo globalno premirje.
Končati pandemijo povsod po svetu je tako moralni imperativ kot stvar razsvetljenega lastnega interesa. V teh neobičajnih časih se ne moremo zateči k običajnim orodjem. Izredni časi zahtevajo izredne ukrepe. Soočeni smo z nepojmljivim testom, ki zahteva odločne, usklajene in inovativne ukrepe od vseh, za vse.
----------
António Guterres, generalni sekretar Združenih narodov
Različica tega članka je bila objavljena v VEČERU, dne 06.04.2020
UNIS/SGSM/1007
15. april 2020
Kot že rečeno 8. aprila: "Pandemija COVID-19 je eden najbolj nevarnih izzivov, s katerimi se je svet do sedaj spoprijel. Predvsem gre za krizo človeštva s hudimi zdravstvenimi in družbeno-ekonomskimi posledicami.
Svetovna zdravstvena organizacija je z več tisoč zaposlenimi v prvih bojnih vrstah in podpira države članice ter njihovo prebivalstvo, zlasti najbolj ranljive med njimi, z usmerjanjem, usposabljanji, opremo in konkretnimi življenjsko pomembnimi storitvami, da se lažje borijo proti virusu.
Prepričan sem, da je treba podpreti Svetovno zdravstveno organizacijo, saj je to ključno za prizadevanja celotnega sveta, da skupaj premagamo COVID-19.
Ta virus je zgodovinsko brez primere in zahteva močan odziv, kot da še ni bilo doslej. V takšnih okoliščinah je vedno mogoče, da imajo ista dejstva različno razumevanje s strani različnih subjektov. Ko bomo končno premagali to pandemijo, si moramo vzeti čas, da celovito pogledamo nazaj in dojamemo, kako se je takšna bolezen pojavila in tako hitro opustošila ves svet ter kako smo se vsi nanjo odzvali. Naučeno bo bistvenega pomena za učinkovito reševanje podobnih izzivov, saj se lahko pojavijo tudi v prihodnosti.
Toda sedaj ta čas še ni nastopil."
Ker še ni ta čas, tudi ni čas za zmanjšanje sredstev za delovanje Svetovne zdravstvene organizacije ali katere koli druge humanitarne organizacije, ki se bori proti virusu.
Kot sem že izpostavil, sedaj je čas za enotnost, ko mednarodna skupnost sodeluje solidarno pri zaustavitvi tega virusa in njegovih strašanskih posledic.
UNIS/SGSM/1005
9. april 2020
Pandemija COVID-19 je eden najbolj nevarnih izzivov, s katerimi se je svet do sedaj spoprijel. Predvsem gre za krizo človeštva s hudimi zdravstvenimi in družbeno-ekonomskimi posledicami.
Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) je z več tisoč zaposlenimi v prvih bojnih vrstah in podpira države članice ter njihovo prebivalstvo, zlasti najbolj ranljive med njimi, z usmerjanjem, usposabljanji, opremo in konkretnimi življenjsko pomembnimi storitvami, da se lažje borijo proti virusu.
Iz prve roke sem bil priča pogumu in odločnosti osebja SZO, ko sem lani obiskal Demokratično republiko Kongo. Tam osebje SZO deluje v negotovih razmerah in na zelo nevarnih oddaljenih lokacijah ter se bori proti smrtonosnemu virusu ebole. SZO je dosegla izjemen uspeh, saj že več mesecev ni bilo zabeleženih novih primerov ebole.
Prepričan sem, da je treba podpreti Svetovno zdravstveno organizacijo, saj je to ključno za prizadevanja celotnega sveta, da skupaj premagamo COVID-19.
Ta virus je zgodovinsko brez primere in zahteva močan odziv, kot da še ni bilo doslej. V takšnih okoliščinah je vedno mogoče, da imajo ista dejstva različno razumevanje s strani različnih subjektov. Ko bomo končno premagali to pandemijo, si moramo vzeti čas, da celovito pogledamo nazaj in dojamemo, kako se je takšna bolezen pojavila in tako hitro opustošila ves svet ter kako smo se vsi nanjo odzvali. Naučeno bo bistvenega pomena za učinkovito reševanje podobnih izzivov, saj se lahko pojavijo tudi v prihodnosti.
Toda sedaj ta čas še ni nastopil. Sedaj je čas za enotnost, ko mednarodna skupnost sodeluje solidarno pri zaustavitvi tega virusa in njegovih strašanskih posledic.
UNIS/SGSM/1000
24. marec 2020
Naš svet se sooča s skupnim sovražnikom: COVID-19.
Virus se ne ozira na narodnost ali etnično poreklo, družbeno skupino ali vero. Napada vse; neusmiljeno.
Medtem po vsem svetu divjajo oboroženi spopadi.
Najbolj ranljivi - ženske in otroci, invalidi, marginalizirani in razseljeni - plačujejo najvišjo ceno.
Prav tako so najbolj izpostavljeni tveganju, da bodo zaradi COVID-19 utrpeli uničujoče posledice.
Ne pozabimo, da se zdravstveni sistemi na vojnih območjih sesedajo.
Zdravstveni delavci, ki jih je že tako malo, so pogosto tarča.
Begunci in drugi, ki so razseljeni zaradi nasilnih konfliktov, so še enkrat več ranljivi.
Bes virusa še bolj izpostavlja nesmiselnost vojne.
Zato pozivam k takojšnji globalni prekinitvi ognja na vseh koncih sveta.
Čas je, da oborožene spopade zaustavimo in se osredotočimo na resnični boj za naša življenja.
Vojskujoče se strani pozivam:
Prekinite s sovražnostmi.
Pustite na strani nezaupanje in nesoglasja.
Utišajte strelno orožje, ustavite topništvo in končajte letalske napade.
To je ključnega pomena ...
… za vzpostavitev koridorjev za dostavo življenjsko potrebne pomoči.
… za odprtje dragocenih možnosti za diplomacijo.
… in da pride upanje v kraje, kjer se nahajajo najbolj ranljivi na COVID-19.
Naj nam bodo v navdih koalicije in dialog, ki se počasi oblikuje med nasprotnimi stranmi, da omogočimo skupne pristope k reševanju grožnje s COVID-19. Narediti moramo še veliko več.
Končati moramo bolezen vojne in se boriti proti virusu, ki pustoši po našem planetu.
Začne se s tem, da povsod po svetu ustavimo boje. Takoj.
To naša človeška družina najbolj potrebuje, bolj kot kdajkoli prej.
