Kazahstan je na primer od najbližjega morskega pristanišča oddaljen 3.750 kilometrov. Za izvoz rud in kovin, enega glavnih izvoznih proizvodov, potrebuje v povprečju 81 dni. Primerjajte to z Avstrijo, ki prav tako nima dostopa do morja, vendar ima dobro infrastrukturo, kot so ceste, in manj kot 100 km do morja, kjer izvoz blaga v povprečju traja le devet dni. Zato so stroški izvoza za kazahstanske izvoznike veliko višji kot za avstrijske.
Avstrija je novembra 2014 na Dunaju gostila drugo konferenco o državah v razvoju brez dostopa do morja, na kateri so obravnavali načine za pomoč državam v razvoju brez dostopa do morja pri njihovem trajnostnem razvoju. Konference se je udeležilo približno dva tisoč udeležencev, med njimi predstavniki vlad, voditelji držav in takratni generalni sekretar Združenih narodov Ban Ki-moon.
Cilj dunajskega akcijskega programa, sprejetega na konferenci, je s posebnimi ukrepi na šestih prednostnih področjih prispevati k izkoreninjenju revščine, ki je posledica njihove neobalne lege. Tiukrepi vključujejo razvoj in vzdrževanje infrastrukture, prometno infrastrukturo, energetsko infrastrukturo ter infrastrukturo informacijske in komunikacijske tehnologije, mednarodno trgovino in olajševanje trgovine, regionalno povezovanje in sodelovanje ter strukturno gospodarsko preobrazbo.
Kaj so celinske države v razvoju?
Države v razvoju brez dostopa do morja oziroma celinske države v razvoju nimajo teritorialnega dostopa do morja, kar pomeni, da se lahko med drugim soočajo z velikimi izzivi na področju trgovine, prometa in infrastrukture. Vse te države imajo nizek bruto domači proizvod (BDP) in nizko stopnjo človekovega razvoja. Velik del od 32 celinskih držav v razvoju je uvrščen tudi med najmanj razvite države. V Afriki je 16 takih držav, 10 jih je v Aziji, 4 v Evropi in 2 v Latinski Ameriki, v njih pa je leta 2020 živelo skupaj 533 milijonov prebivalcev.
Ključni izzivi celinskih držav v razvoju
Ker so celinske države v razvojudaleč od glavnih svetovnih trgov, je trgovanje oteženo. Pri tranzitu blaga so te države močno odvisne od sosednjih držav. Tranzitne države v razvoju imajo pogosto slabo infrastrukturo, nestabilne politične razmere in drage upravne storitve. Ceste in železnice so pogosto v slabem stanju: samo devet tranzitnih držav ima na primer več kot 50 odstotkov asfaltiranih cest. Pogoste so tudi stavke, državljanske vojne in naravne nesreče.
Vsi ti dejavniki prispevajo k visokim stroškom prevoza. Po podatkihKonferenceZN o trgovini in razvoju(UNCTAD) običajno najmanj razvite države porabijo dvakrat več svojih prihodkov od izvoza za prevozne in zavarovalne storitve kot povprečne države v razvoju in trikrat več kot povprečne razvite države. To postane očitno, če primerjamo Burundi, povprečno najmanj razvito državo, z Dansko, razvito državo: leta 2011 je povprečni izvoz Burundija potreboval 47 dni, da je prispel na cilj, medtem ko je danski izvoz potreboval le 5 dni. Danski izvozniki so za svoj izvoz potrebovali 4 dokumente, medtem ko so morali njihovi burundijski kolegi pridobiti 9 dokumentov. Stroški izvoza enega zabojnika iz Burundija so znašali 2.747 ameriških dolarjev (USD), kar je veliko več kot stroški izvoza iz Danske, ki so znašali 744 USD.
Kopenska zaprtost je glavna ovira za razvoj, saj visoki stroški prevoza zmanjšujejo obseg trgovine, kar negativno vpliva na gospodarsko rast in na napredek pri doseganju trajnostnega razvoja.
Celinske države v razvoju in celinske razvite države
Avstrija, Madžarska in Slovaška se kot evropske celinske države ne soočajo z enakimi trgovinskimi, prometnimi in infrastrukturnimi omejitvami kot njihove celinske države v razvoju. Tranzitna infrastruktura v Evropi je v veliko boljšem stanju kot v državah v razvoju. Evropske razvite države brez dostopa do morja imajo zaradi članstva v Evropski uniji prost pretok blaga in storitev. Njihova trgovina je manj odvisna od dostopa do morja, saj jih obkrožajo visoko razvita gospodarstva. Evropske države brez dostopa do morja, kot so Avstrija, Madžarska in Slovaška, izvažajo predvsem izdelke visoke vrednosti, kot so stroji in oprema, medtem ko države z omejenim dostopom do morja običajno izvažajo blago. V bistvu so stroški poslovanja v celinskih državah v razvoju veliko višji.
Urad visokega predstavnika ZN za najmanj razvitedržave, države v razvoju brez izhoda na morjein majhne otoške države v razvoju
Generalna skupščina ZN je leta 2001 ustanovila Urad visokega predstavnika ZN za najmanj razvite države, države v razvoju brez izhoda na morje in majhne otoške države v razvoju (UN-OHRLLS). Njegova glavna naloga je podpirati generalnega sekretarja, Ekonomsko-socialni svet, Generalno skupščino in države članice pri izvajanju akcijskih programov za najmanj razvite države, neobalne države v razvoju in majhne otoške države v razvojuter le-te zagovarjati skupaj z ustreznimi deli Združenih narodov ter s civilno družbo, mediji, akademskimi krogi in raznimi fundacijami.
