Svetovni dan humanitarnosti bo zame vedno priložnost mešanih in še vedno bridkih čustev.
Med ubitimi tistega dne je bil tudi Sergio Vieira de Mello, ki je bil posebni predstavnik generalnega sekretarja ZN v Iraku. Sergio je bil moj prijatelj in boter moje hčerke.
Sergio je bil predan Združenim narodom. Kmalu po končanem študiju se je leta 1969 pridružil Uradu Visokega komisariata ZN za begunce in preostanek svojega tragično skrajšanega življenja preživel v ZN na vodilnih položajih. Prvič sem z njim delal leta 1996, ko je bil kratek čas regionalni humanitarni koordinator ZN za regijo Velikih jezer, pred prevzemom te funkcije pa sem bil njegov namestnik. Zares sem ga spoznal, ko sva se leta 1998 skupaj preselila v New York, da ustanoviva nov Urad ZN za usklajevanje humanitarnih zadev (OCHA) - on kot generalni podsekretar za humanitarne zadeve, jaz pa ponovno kot njegov namestnik.
Zbližala sva se, saj naju je povezovala skupna strast do resničnosti humanitarnih dilem na terenu in do tega, kako jih reševati. Tako kot pri mnogih naših najboljših, je bila tudi Sergiova strast utemeljena v predanosti Ustanovni listini ZN, katere izvod je vedno nosil s seboj. Imel je izostren pogled na svet, zaradi katerega je bilo njegovo prizadevanje in govorništvo še toliko bolj učinkovito. Zbližala sva se tudi osebno in še vedno sem ponosen, da je bila moja hči njegova krstna botra. Zaradi te kombinacije osebnega zaupanja in poklicnega partnerstva s Sergiom je bil njegov odhod zame zelo travmatičen, a je hkrati tudi pustil vtis, kot za mnoge druge. Njegov zgled me navdihuje, ko zdaj opravljam vlogo, ki jo je pred leti opravljal on.
Nenadnost in dokončnost Sergiove izgube sta me močno pretresli. Kljub dolgoletnemu delu na vojnih območjih, sem se nenadoma soočil z našo smrtnostjo. Za njim žalujem še danes.
Tistega dne je bilo skupaj ubitih 22 ljudi, več kot 100 je bilo ranjenih. Med njimi je bilo veliko osebja ZN. Veliko jih je bilo Iračanov in Iračank. Vse je združevala misija pomagati Iraku pri okrevanju in obnovi države.
Vem, kaj mora ta spomin pomeniti družinam, prijateljem in sodelavcem ljudi, ki so bili tisti dan prizadeti, in vsem tistim, ki so bili takrat ubiti, ranjeni ali ugrabljeni v okviru humanitarnih prizadevanj. Vem tudi, kaj to pomeni za humanitarno skupnost in širšo skupnost ZN - izguba enega od nas, je izguba za vse nas. Čutim vašo žalost in bolečino.
Čutim tudi jezo. Jezo, ker odgovorni za bombni napad na hotel Canal in za večino napadov na humanitarne delavce od takrat - in celo za napade na zdravstvene delavce in civiliste v spopadih - niso nikoli odgovarjali. Jeza, ker so humanitarni delavci iz leta v leto še vedno tarča namernih napadov in so med delom ubiti, ranjeni in ugrabljeni; lani je bilo več kot 400 žrtev med humanitarnimi delavci, od katerih je bila večina domače osebje. Nekaznovanost za te zločine je strašna brazgotina na naši skupni zavesti. Pobožne besede ne spremenijo ničesar, spremenijo jih dejanja. Čas je, da začnemo govoriti o spoštovanju mednarodnega humanitarnega prava in odpravljanju nekaznovanosti za kršitve.
Kljub temu me na ta in vsak drug svetovni dan humanitarnosti preveva globok občutek ponosa. Ponos, da sem delal z ljudmi, kot je Sergio. In ponos, da sem del organizacije in ljudi, ki kljub tveganjem in nevarnostim še naprej posvečajo svoja življenja temu, da bi v stiski pomagali več ljudem po svetu kot kadar koli prej.
Na svetovni dan humanitarnosti se poklanjam Sergiu in vsem, ki so pred 20 leti izgubili življenje in bili ranjeni v bombnem napadu na hotel Canal. Spominjam se vseh, ki so bili do danes ubiti, ranjeni in ugrabljeni med izvajanjem humanitarne pomoči. Hkrati se poklanjam vsem, ki še naprej služijo stotinam milijonov ljudi v stiski po svetu, ne glede na to, kdo, kje in kaj.
Kot koordinator za nujno pomoč in generalni podsekretar ZN za humanitarne zadeve ob svetovnem dnevu humanitarnosti humanitarcem in humanitarkam obljubljam naslednje: še naprej se bomo zavzemali za vašo varnost in zaščito, ko boste nadaljevali svoje pomembno delo; zagotovili bomo sistematično in predvidljivo vodenje na področju varnega humanitarnega dostopa; še naprej bomo pozivali k odgovornosti za kršitve mednarodnega humanitarnega prava; po svojih najboljših močeh bomo poskrbeli za vas, ko boste potrebovali našo podporo.
Tistih, ki so nam bili odvzeti, ne moremo vrniti. Lahko pa počastimo njihov spomin tako, da po svojih najboljših močeh podpremo tiste, ki nadaljujejo svoje delo.
© UN Photo/Mark Garten
